četrtek, 28. maj 2009

Maltatal

Lani smo se začeli meniti, letos pa dokončno zmenili in se v nedeljo odpravili odkrivat koroške lepote s ciljem v dolini Malte.
Maltatal ali z drugim imenom tudi "dolina padajočih voda" je svoje ime dobila po številnih slapovih, ki se nahajajo v lahko dostopni soteskasti strugi potoka Malta. Planinska panoramska cesta je s svojimi v skale vklesanimi predori in ostrimi zavoji čudovit primer tehnike gradnje visokogorskih cest.Cesta se vije do najvišjega avstrijskega jezu Kölnbrein, ki meri 200m v višino, 626m v dolžino in do 41m v širino.


Že na poti do cilja smo se srečali z obiljem vode - najvišji koroški slap (avtor: Davor Radič).


Dolina Malte pa je bila sploh polna slapov (avtor: Davor Radič).


Zgoraj, kjer je jez najožji, bi se z lahkoto srečala dva avtobusa, 200 metrsko višino pa poleti preizkušajo bungee skakalci (avtor: Marko Petrič).


Male pikice (ljudje) nam dajo popolno predstavo o dejanski ogromni velikosti (avtor: Marko Petrič).


Jezero, ki je kljub visokim temperaturam še vedno polno ledu, se počasi polni in šele čez par mesecev bo segalo prav do roba jezu (avtor: Mirko Slak).


Sneg se pospešeno tali, a še vedno ga je za skoraj 2m (avtor: Stanko Grof).

Avtor : Marko Petrič

torek, 26. maj 2009

Videti – graditi – fotografirati, Oskar Karel Dolenc

Videti – graditi – fotografirati, Oskar Karel Dolenc, tak je podnaslov nove knjige mojstra fotografije, Oskarja Karla Dolenca, ki je z izjemno intenzivnim predavanjem držal občinstvo v Knjižnici Otona Zupančiča ta ponedeljek ves čas v napeti pozornosti. V uri in pol je govoril o kompoziciji slike in s pomočjo svojih čudovitih fotografij preletel vse najpomembnejše vidike te teme. Četudi smo tolikokrat že slišali in prebirali pravila, kako zajeti motiv in ga predstaviti opazovalcu na čim bolj privlačen, izpovedni način, pa smo še vedno z zanimanjem sledili mojstrovi pripovedi in občudovali popolne zgradbe njegovih bodisi naravoslovnih, bodisi urbanih fotografij, bodisi portretov. Med številnimi modrostmi si velja gotovo zapomniti tudi njegov nauk: ko pridemo na sceno ali ko najdemo motiv, ki ga želimo ujeti v objektiv, najprej razmislimo o njegovi kompoziciji, poiščimo zgodbo, šele nato pritisnimo na sprožilec. In ne, kot to počne marsikateri sodobni lastnik fotoaparata – ki se s prstom poigrava na sprožilcu in doma izbira med množico posnetkov, češ, kakšen bo že »ratal«.



avtor: Davor Radić


avtor: Davor Radić


avtor: Davor Radić


avtor: Davor Radić

Avtor : Helena Lovinčič


sreda, 13. maj 2009

Oskar Karel Dolenc - Kompozicija slike in predstavitev knjige

Majsko predavanje kluba e-Fotografija v knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani bo imel mojster fotografije Oskar Karel Dolenc z naslovom Kompozicija slike, kar je tudi naslov in tema njegove nove knjige. Avtor bo predstavil glavne značilnosti kompozicije dobre slike s pomočjo glavnih dejavnikov pri snemanju: ustrezne nastavitve zaslonke, časov, prave goriščnice in posledično tudi ustreznega ISO. Pri tem bo na praktičnih primerih nakazal možnosti glavnega vodila omenjene knjige s podnaslovom: Videti-graditi-fotografirati. Tako kot vedno bo predavanje tretji ponedeljek (18.5.) v maju ob 18h uri.

Oskar Karel Dolenc je po izobrazbi univ.dipl.inž. strojništva in profesor fotografije. Je inštruktor in mentor na fotografskem področju, med drugim tudi pri mednarodni zvezi FIAP, kjer je kar nekaj let deloval v komisiji za izobraževanje mladine na fotografskem področju. Veliko se je ukvarjal z reklamno fotografijo in sodeloval pri številnih monografijah. Z izpovedno fotografijo se ukvarja že dobrih 50 let in v tem času je uspešno sodeloval na več kot 450 skupinskih razstavah in imel 50 samostojnih razstav. Za svoje udejstvovanje in razstavljanje je dobil številne nagrade, med drugim tudi najvišje priznanje FZS za življenjsko delo »Plaketo Janeza Puharja«. Pri samem fotografiranju se je največ posvetil pokrajini, portretom, aktom in fotolovu.


avtor: Oskar Karel Dolenc


avtor: Oskar Karel Dolenc


avtor: Oskar Karel Dolenc


Avtor : Klub e-Fotografija


V sedmih dneh okoli Balkana

Sedem članov Kluba e-fotografija, sedem dni, sedem držav, 3500 km cest in na tisoče nepozabnih posnetkov! Čez prvomajske praznike smo se odpravili na fotopotepanje, vsak s svojimi pričakovanji. Nekateri med nami so želeli obnoviti že nekoliko obledele spomine iz svojih poti v preteklosti, drugi smo se podali šele na odkrivanja. Hrvaško in Srbijo smo prevozili – nočna vožnja – Kosovo je bilo naš prvi cilj. Da vstopamo v precej drugačen svet smo spoznali že ob mejnih formalnostih. Stroga policija, oborožena z brzostrelkami, dolgotrajni ogledi potnih listov, preštevanje potnikov, vprašanja – od kod in kam, kar je trajalo več kot celo uro. Nato je mimo nas zdrvela čudovita pokrajina, ki pa so jo kazila hitro rastoča gradnja betonskih stavb, nametanih brez pravega načrta, razdrapane ceste, ki so mestoma prehajale v nove, skoraj avtoceste. V mestih se nismo zadrževali, Prištino smo si ogledali le skozi avtomobilsko okno. In glej ga zlomka, ulovili sledi Slovenije...


Helena Lovinčič – Priština

Nato smo se zapeljali skozi Rugovo klisuro, sotesko, ki so jo objemale visoke pečine in prepredali številni slapovi. Njena znamenitost so tuneli izklesani skozi skalovje.


Marko Petrič – Rugova klisura

Na oborožene vojake, tokrat italijanske, smo znova naleteli na vhodu v sotesko, kjer so varovali najpomembnejši srbski samostan – Pečko patriarhijo in nekoliko dlje še samostan Dečane, iz katerih je vela njuna stoletja dolga zgodovina.


Davor Lovinčič- srbski samostan Dečani

In že smo krenili v Makedonijo. Oblačno nebo, na čase tudi deževno, nam je zagrenilo marsikateri pogled, zato je bilo jasno jutro ob Mavrovskem jezeru pravo fotografsko razodetje.


Mirko Slak – Mavrovsko jezero


Marko Petrič – Mavrovsko jezero

V makedonskem pravoslavnem samostanu, Sv.Ivan Bigorski, smo bili priča poroki.


Helena Lovinčič – Ženin in nevesta na begu

Smo si pa podrobno ogledali znamenitosti Ohrida in njegovega jezera, okusili ohridsko postrv.


Maja Polenšek – Ohridsko jezero


Helena Lovinčič – ohridski muzikant


Blaž Polenšek – pav, ki se je sprehajal po samostanskem dvorišču v Naumu.

In že drvimo proti Albaniji. Namenili smo se proti jugu, vse tja do Jonskega morja. Prvi postanek je bilo eno od redkih še ohranjenih turških trgovskih mest, Gjirokastra, mesto pod unescovo zaščito, mesto tisočerih stopnic, značilnih otomanskih stolpičastih hiš s kamnitimi strehami.


Brane Žalar – kofetarja v Gjirokasti.

Nato obmorsko mesto Saranda, s kopico hotelov posejanih ob obali, pusto v času mrtve sezone. Spraševali smo se, če je kaj bolje poleti, saj smo opazovali temne, smrdeče izpuste v morje, neprijazno betonsko gradnjo.


Mirko Slak – turistično obmorsko letovišče Saranda


Brane Žalar – albanka


Marko Petrič – albanec z značilnim pokrivalom

Albanija, podobno kot Kosovo, je sicer vrelišče gradenj, razriti travniki, mesta s številnimi odprtimi gradbišči, predvsem pa neizmerna smetišča vsepovsod. Odvržene polivinilne vrečke smeti v suhih strugah rek, na pašnikih, ob cestah, na dvoriščih.


Davor Lovinčič – več smeti kot trave za krave

Najbolj pa so izstopali nešteti betonski bunkerji, ki so posejani po celi deželi (menda jih je 750.000), njihove kupole so molele ven iz zelenih travnikov, vraščene so bile v planine, pašnike, na hišna dvorišča, ob ceste, nizale so se celo na peščenih plažah. In nato Tirana. Na osrednjem trgu smo občudovali veliki kip Skenderbega na konju, srednjeveškega plemenitaša, zaslužnega v bitkah s Turki. Njegovo ime nosi tudi albanski konjak, ki se je v nekaj primerkih znašel tudi med našimi »suvernirji«. V nekem dvorišu v Tirani pa se je skrival tudi spomin na železne čase.


Brane Žalar – Stalin

Obiskali smo tudi rojstni kraj Skenderbega, Kruje in ruševine nekdaj mogočne trdnjave pa tudi Butrint, ki je bilo grška kolonija, rimsko mesto, naseljen pa je bil tudi v prazgodovini in leži na majhnem polotoku med Krkom in istoimenskim jezerom.


Mirko Slak – Butritsko jezero

Ob Skadarskem jezeru smo se nato peljali v Črno goro. Hkrati ob prehodu meje smo vstopili tudi v Nacionalni park (plačilo ekološke takse), jezero smo občudovali ob vožnji po hribovitem slemenu, čez katerega je vodila ozka, prepadna cesta, ki nam je kar nekajkrat pognala adrenalin po krvi. Že večerni pogled na Skadarsko jezero nas je navdušil, vendar dež nam tudi tu ni prizanašal. Iz neba je teklo tudi zjutraj, za nameček se je vsula še toča, tako smo že kovali načrte, da bi bila to lokacija za katero naše naslednje fotopotepanje.


Maja Polenšek – Skadarsko jezero

Nato smo jo mahnili proti jadranski obali, preleteli skozi srednjeveška mesta Perast in Risan in se malce dlje zadržali v Kotorju.


Blaž Polenšek - staro ribiško mesto Perast


Maja Polenšek – Kotorski zaliv

Nato smo znova zavili proti celini, skozi Cetinje, Kolašin in si vzeli odmor ob sprehodu proti Črnemu jezeru, ki leži vpet v iglaste gozdove pod Durmitorjem. Namenili smo se prevoziti prelaz na Durmitorju, vendar tam še vedno kraljuje zima. Na cesti proti vrhu je bilo še toliko snega, da smo se morali obrniti. Zadnja fotopostanka sta bila še Pivski samostan in ogromen jez, s katerim so pred tridesetimi leti črnogorci zajezili reko Pivo in s tem uničili čudovit kanjon.


Davor Lovinčič – Jez na reki Pivi

K sreči se je kanjon reke Tare temu izognil. Preden so reko zajezili in poplavili dolino, pa so vendarle pred potopom rešili samostan, ga razstavili, oštevilčili in ga prestavili kaka dva km višje. Ves projekt je trajal kar 12 let! Čudovita mojstrovina, freske, ki pokrivajo vsak pedenj notranjosti, dediščina neizmerljive vrednosti.


Blaž Polenšek – ekipa kluba e-fotografija

Kljub temu, da smo s te čudovite poti prinesli na tisoče fotografij, je vedno marsikateri dogodek zdrvel mimo nas in pustil za seboj sled obžalovanja, hrepenenja. Eden od teh je gotovo albansko srednjeveško mesto Berat, potisnjen med težko dostopno hribovje, do katerega vodi menda razdrapana cesta. Vendar glede na hitrost tamkajšnje gradnje, lahko da ga zdaj povezuje že avtocesta! Gradijo jih tako hitro, da asfalt položijo hitreje kot uspejo podreti obcestne električne drogove, ki se tako nenadoma znajdejo sredi cestišča! Pa nam tudi tega, žal, ni uspelo ujeti v objektiv.

Helena Lovinčič

Avtor : Helena Lovinčič


Klubska tekma april 2009 - tema "Tuga, jad i bol"

Tokrat rezultati četrte, aprilske klubske tekme z naslovom "Tuga, jad i bol".


Zmagovalne fotografije aprilske tekme so sledeče:



1. mesto: Pomiritev (Davor Radič)


2. mesto: Smrt otroka (Miha Črnigoj)


3. mesto: Lonček upanja (Mirko Slak)

Čestitke vsem sodelujočim!

Največje število točk v tej tekmi je zbral Marko Petrič.

Vrstni red po skupnem seštevku glasov za letos:
1. mesto: Marko Petrič (279 točk)
2. mesto: Drago Videmšek (202 točki)
3. mesto: Miha Črnigoj (169 točk).


Avtor : Miha Črnigoj