sreda, 30. julij 2008

Čile

Presenečeno opažam, da ljudje po cesti hodijo v majicah s kratkimi rokavi. Smejijo se, toplo je. To je Čile, oaza San Pedro de Atacama in na nekaj več kot 2000 m nad morjem je pravi toplotni raj. Razlika s sosednjo Bolivijo je več kot očitna, dežela je bolj bogata, veliko modernih avtov in predvsem pravo turistično mesto polno turistov iz celega sveta. Puščava Atacama nekako predstavlja nadaljevanje tistega, kar smo videli na Bolivijski planoti. V resnici je ta del Čila bil do pred 130 leti del Bolivije, ki so ga čilenci nasilno odvzeli. Pokrajina je zelo bogata z minerali, še bolj čudoviti pa so njeni razgledi. Pravijo, da je to najlepši del Čila. Dolina lune, kanjoni, sipine, lagune v slanem jezeru, opazovanje zvezd, izleti na vulkane, ki se nizajo vzdolž zahodne meje puščave.

Puščava Atakama je eden od najbolj idealnih delov sveta za opazovanje zvezd. V zraku ni vlage, letno pade 15 ml dežja, vidljivost je terej čudovita. Poleg največjega očesnega teleskopa gradijo novega na osnovi radijskih valov. Omogočili so nam opazovanje skozi sedem očesnih teleskopov, tisti ki sliko obdelujejo računalniško so rezervirani samo za znanstvenike. Po dveh urah razlage na prostem pri temperaturi nekaj stopinj pod ničlo in rahlem vetru smo vsi zgubili voljo do fotkanja zvezd. Zeblo nas je več kot kadar koli prej.


Foto D. Lovinčič

Na konjih smo jahali skozi filmsko sotesko proti Dolini mrtvih.


Foto D. Lovinčič

Jahanje in fotkanje je prava umetnost. V trenutku fotkanja konj čuti, da ni pravega nadzora in odgalopira po svoje.


Foto D. Lovinčič

Na fotki strmina ni videti tako huda kot je v resnici. Monj konj se odločil za veleslalomski spust in te tako prikrajšal za adrenalinski užitek.


Foto H. Lovinčič

Za Dolino mrtvih je puščava Atakama, na zahodu vulkana, ki mejita z Bolivijo.


Foto D. Lovinčič

Popoldne smo jo skozi drugi del Doline mrtvih mahnili peš proti Dolini lune.


Foto H. Lovinčič

Prihod na razgledno točko, od koder smo opazovali zahajanje sonca.


Foto H. Lovinčič

Dolina lune, planota, ki po barvi in pokrajini daje videz lune.


Foto D. Lovinčič

Severneje leži kanjon s toplimi vrelci, voda okrog 35 stopinj.


Foto D. Lovinčič

Nova naselja okrog San Pedra rastejo kot gobe po dežju kar zaostruje stisko z vodo. Pred nekaj leti so vodo črpali iz 30 metrov globine, danes pa jo iščejo že pri 130 metrih.


Foto D. Lovinčič

Zahodno je puščava omejena z nizom vulkanov. Na posnetku je vulkan Licancabur, visok 5916 metrov, za njim pa Lascar 5592 m, ki je trenutno edino aktivni vulkan okrog San Pedra.


Foto D. Lovinčič

V San Pedru je cerkveni praznik.


Foto H. Lovinčič

Santiago je veliko moderno mesto.


Foto H. Lovinčič

Še zadnji pozdrav z vrha gore nad Santijagom in naša prošnja Devici Mariji za varno pot domov.


Foto D. Lovinčič

Avtor : Davor Lovinčič


sreda, 23. julij 2008

Paralelni Rally Logatec

Brnjenje motorjev, cviljenje gum, vonj po bencinskih hlapih so spremljali prireditev dirke avtomobilov v Blagomix dirkalnem parku pri Logatcu. V soboto se nas je zbralo šest članov kluba, ki smo dirkali okrog 950 m dolge proge in poskušali zajeti čim boljše posnetke.
V soboto je bil uradni trening, ki smo ga lahko fotkali samo z zunanje strani dirkališča. Poleg manjših avtov velikosti clia, yugota so se v svoji kategoriji pomerili tudi buggy-ji, ki so zgledali in se slišali kot dirkalniki formule. Na koncu dneva je še potekala tekma v kartingu.


Avtor: Davor Lovinčič


Avtor: Sanda Žuvela Fajfarič


Avtor: Mirko Slak


Avtor: Helena Lovinčič


Avtor: Drago Videmšek


Avtor: Domen Blenkuš

V nedeljo sva na dirke prišla le midva s Heleno.
Tu se je šlo zares, na izločevanje in do skrajnih meja. Mesto kjer sva včeraj stala in veselo fotkala so je izkazalo za najbolj nevarno. Avtomobili so se kar zaletavali v gume, ki so letele po zraku. Še bolj hudo je zgledalo, ko so večji avti v ovinku pred glavno tribuno vozili po dveh kolesih in kazalo je, da se bo vsak trenutek kakšen prekucnil. Ja, tu je treba znati reagirati in škljocniti, ne pa nemo, zadržujoč sapo, opazovati. Tudi če bi želel in bil pripravljen fotkat mi nastavitve na aparatu tega niso dovoljevale. Predvsem dirke so izredno primerne za vadbo »paninga« in drugih fotografskih tehnik, kjer se lahko poudari hitrost. Tukaj gre za dolge čase, ki za zamrznitev dogodka, obračanja na streho, niso primerni, vsaj ne z mesta, kjer sem v tem trenutku opazoval dirko. Če bi v tistem trenutku vadil paning v sredini dirkališča, kar nam je bilo akreditiranim fotografom omogočeno, bi dobil enkraten posnetek. Če, če če bi bil... Čudovit je bil razgled z vrha glavne zgradbe dirkalnega parka, v katero mi je dovolil vstop prijazni lasnik parka, ki je bil ponosen na zagrizene boje voznikov in njihovo športno obnašanje. Od tam je bila dirka še bolj zanimiva, saj se je ponujal pogled na celotno dirkališče.


Avtor: Sanda Žuvela Fajfarič


Avtor: Mirko Slak


Avtor: Helena Lovinčič


Avtor: Drago Videmšek


Avtor: Domen Blenkuš


Avtor: Davor Lovinčič

Še nekaj opažanj fotkanja s paning tehniko, ki sem jo prvič preizkušal. V teoriji to pomeni kratko zasledovanje objekta in daljši časi recimo cca 1/20 do 1/30 sekunde. Dobival sem samo zmazke saj so vozila veliko hitrejša kot kolesarji in pešci. Krajši čas kot je 1/80 že daje zadovoljivo ostrino objekta pri zamegljenem ozadju. Boljši rezultat sem dobil pri daljšem sledenju avtomobila. Najboljša lokacija je bila v notranjem polkrogu kjer je bilo varno in sam se lahko na mestu zavrtel za skoraj 180 stopinj pri tem pa je razdalja do avta ostla približno ves čas enaka. Poleg točkovnega merjenja svetlobe in ostrenja sem nastavil tudi neprekinjeno ostrenje, ter po potrebi izravnaval osvetlitev.

Priložnost za novo vajo se ponuja že naslenji vikend, ko so napovedane gorske hitrosne dirke v Ilirski Bistrici.


Avtor: Davor Lovinčič

nedelja, 20. julij 2008

Rally Liege-Brescia-Liege

V ponedeljek 14. junija je bila Slovenija po 50 letih znova del trase znamenitega relija malih vozil Liege-Brescia-Liege.
«Oldtimerji« so se po 50-ih letih ponovno odpravili na zahtevno desetdnevno pot. Premagati so morali vzpone alpskih prelazov, tudi Vršiča. Cilj četrtega dne je bil Prešernov trg.
Ekipa ADSL (Anže, Drago, Sanda, Luka (udeležbo je najavil, videti pa ga ni bilo)), je zasedo pripravila ob vstopu v ciljno ravnino in nato še dobro uro uživala v firbcanju in čudenju nad tehniko,ki je delovala in še deluje.
Na ciljnem prostoru smo videli starejšim kar znane: citroën 2CV (spaček) in BMW isetta, BMW 700, steyr-puch 650 TR2 in eksote kot so vespa 400, heinkla 200, messerschmitta TG 500.
Sledijo rezultati vaj iz sledenja, iskanja detaljev in vzdušja.




Avtor: Drago Videmšek


Avtor: Sanda Žuvela Fajfarič


Avtor: Anže Malovrth


Avtor: Drago Videmšek


Avtor: Sanda Žuvela Fajfarič


Avtor: Anže Malovrth


Avtor: Drago Videmšek


Avtor: Sanda Žuvela Fajfarič


Avtor: Anže Malovrth


Avtor : Drago Videmšek

četrtek, 17. julij 2008

Bolivija

Bolivija, kot si je nisem mogel niti v sanjah predstavljati! Jezero Titicaca, plaža Copacabana, La Paz, Potosi, slano jezero Uyuni in naprej proti Čilu, vse to je na nadmorski višini med 3500 in 5000 metri, polno kontrastov in predvsem dogodivščin.



La Paz, najviše ležeča prestolnica na svetu, ki zaseda celotno votlino in obrežja štiritisočakov, ki ga obkrožajo. Ljudje so prijazni, potomci indijancev, ki jih je v Boliviji cca. 70%. Neradi se fotografirajo, predvsem ženske, ki ob pogledu na fotoaparat takoj spustijo glavo, da se ne vidi obraz, ki se skriva v senci klobuka. Ob nakupu pri njih se takoj spremenijo in fotkanje je dovoljeno. (avtor: Davor Lovinčič)



Najbolj znana cesta smrti je nedaleč od La Paza. Spustili smo se v meglo oz. oblake, drveli mimo skal, slapov, križev in prepadov, ki smo jih samo občasno opazili, prekolesarili 60 km in se spustili 3000 m nižje v dolino. (avtor: Davor Lovinčič)



Ob cesti so vidne sledi avtobusov, tovarnjakov, ki so jih ti pustili za sabo, ko so pohiteli po krajšnici v dolino. (avtor: Davor Lovinčič)



La Paz je ponosen tudi na svoje bojevnice, ki enakopravno nastopajo in zmagujejo v profesionalnih bojih v ringu ter so ponos mnogim indijankam vseh starosti, ki jih bodrijo v dvorani. (avtor: Davor Lovinčič)



Potosi, mesto rudarjev, srebra in silikoze. Na višini 4500 m smo se vlekli skozi rove rudnika, tudi plezali in prišli do mladeniča, ki je pravkar končal svoj šiht. (avtor: Davor Lovinčič)



Odpad vlakov, ki so povezovali Bolivijo in Čile je prva točka tridnevnega potovanja po jugozahodu Bolivije. (avtor: Davor Lovinčič)



Slano jezero Uyuni, neskončna belina, plavo nebo in neskončne zaloge soli. Je fotografski raj in mesto teptanja popotnikov. Vodič po navodilih fotografa zagrozi, stopi na poredneže in potem na jezeru ostane samoše teman madež, kot opozorilo ostalim. (avtor: Davor Lovinčič)



Kaktus, sonce in modro nebo na otoku kaktusov sredi slanega jezera. (avtor: Davor Lovinčič)



Pokrajina posuta z vulkani je vse bolj barvita, kar še bolj poudarja modrina neba. (avtor: Davor Lovinčič)



Plamence sem si zmeraj predstavljal v tropih, pod palmami, vendar je Bolivija, dežela mraza in vetra, njihova domovina, kjer gnezdijo. Vsa sreča za plamence, zaradi visoke koncentracije različnih soli, voda v jezeru ne zmrzne tudi pri – 20 stupinj. (avtor: Davor Lovinčič)



Veter se je sredi puščave poigral s skalo in izklesal drevo. (avtor: Davor Lovinčič)



Najbolj mrzlo je bilo v Laguni Colorado, kjer smo v hotelu jedli v rokavicah in kapah na glavi. To je edino mesto na poti, kjer nas je tudi čez dan zeblo in glavoboli so med nami bili kar pogosti. (avtor: Davor Lovinčič)



Najvišje ležeči gejzirji na svetu na jutranjem soncu na višini nekaj manj kot 5000 metrov. (avtor: Davor Lovinčič)



Nekaj sto metrov nižje v prirejenih toplicah smo pogreli svoje kosti in se čutili kot prerojeni, mraz, ki je bil krepko pod ničlo smo pustili za sabo. (avtor: Davor Lovinčič)



Dalijeva puščava, še zmeraj se ne ve ali je Dalija navdihnila puščava ali pa je nastala na osnovi njegovih iluzij. (avtor: Davor Lovinčič)



Jezero Laguna Verde z enkratnimi odsevi in strupeno peno, ki jo obkroža. Vodič pravi, da je v vodi in peni veliko arzena, svinca in bakra. (avtor: Davor Lovinčič)



Na meji v avtobusu. Veselimo se, ne bo več mraza, pred nami je krajša pot v Čile in potem dolga 23 urna vožnja v Santiago. (avtor: Davor Lovinčič)


Avtor : Davor Lovinčič