Nekega lepega dopoldneva neke srede v juniju smo se odpravili v ljubljanski živalski vrt. Že na vhodu nas je pričakala simpatična biologinja/fotografinja Petra, ki nam je spotoma razkrivala skrivnosti živalskega sveta.
Najprej smo se ustavili pri tigrih, ki pa sta mirno dremuckala in se nista dala motiti, zato smo se odločili, da ju obiščemo kasneje. Na poti do volkov so nam pozornost ukradli šimpanzi, ki so se igrali v svoji kletki. Petra nam je dala nasvet, da se da šimpanze poslikati kljub ograji, ki jih je ločila od nas. Samo počakati je potrebno, da je cela ograja v senci, drugače se sončna svetloba preveč odbija od žic. Ko smo prišli do volkov smo kmalu pozabili na šimpanze, saj so bili pravi »pozerji«. Opazovali so nas malce bolj od daleč, saj jih objektivi fotoaparatov spominjajo na puške. Bolje je biti previden! Ko pa je prišel oskrbnik s sočnimi kosi mesa za kosilo so postali bolj pogumni.
Ker je bil čas za kosilo smo se odpravili nazaj k tigroma, ki ju je lakota vrgla pokonci. No, kaj bolj živahni pa muci nista bili, saj sta se lenobno nastavljali našim objektivom. Čeprav sta izgledala zelo prijazno in pohlevno, pa sta ob zehanju razkrila svoje mogočne čekane in nikomur ni padlo na pamet, da bi čez ograjo pomolil kakršnokoli okončino.
Ker imajo tudi mačke ob jedi rade mir smo se odpravili naprej do medvedov. Tu nas je oskrbnik ob čiščenju spustil zraven v kletko (medveda sta bila takrat varna pred nami, ali pa mi pred njimi, kakor vzamete). Zelo hitro smo ugotovili kako se počutita, ko ju vsi gledajo čez ograjo. Pa tudi obiskovalci so odkrili kako je, če jih fotografira nekdo ki je v kletki in ne obratno. Mi smo se vrnili med obiskovalce gledat medveda med kosilom. Teh mogočnih počasnežev smo se kmalu naveličali in odšli naprej.
Ker nam je bilo že pošteno vroče smo se ustavili pri morskem levu in si želeli, da bi tudi mi znali početi take vragolije v vodi, kot jih počne on. Pripravil nam je pravi šov in fotoaparati so delali s polno paro.
Iz morskega sveta smo se preselili v terarij, kjer nam je kameleon pokazal kako daleč lahko stegne jezik. Kdo ga je ujel z najdaljšim?
Ker so nas počasi začeli boleti vratovi od gledanja navzdol smo se odpravili k žirafam. Simpatične dolgovrate prijazne živalce so nas radovedno opazovale, ko smo jih slikali. Z dolgim jezikom so si postregle s koprivami, pa še kakšen objektiv so obliznile čez ograjo (verjetno jim je izgledal kot priboljšek, ali pa so bile samo radovedne kakšnega okusa je ta stvarca, ki je ves čas uperjena proti njim). Ko smo dobro razgibali svoje vratove pa smo se odpravili še na zadnji ogled tega dne.
Petra je iz terarija prinesla kačo. In to kakšno! Njena rdeče-belo-črna barva na kontrastni zeleni travi in sivih skalah je bila preveč privlačna, da bi se ji mogli upreti. Tisti pogumnejši so naredili tudi kakšen makro posnetek, ostali pa so izkoristili objektive s trimestnimi številkami milimetrov.
Avtor:Blaž Goričan
Avtor:Davor Radić
Avtor:Igor Vizec
Avtor:Drago Videmšek
Avtor:Marko Petrič
Avtor:Miha Črnigoj
Avtor:Blaž Goričan
Avtor:Davor Radić
Avtor:Igor Vizec
Avtor:Drago Videmšek
Avtor:Marko Petrič
Avtor:Miha Črnigoj
