Spet?
Ja, šlo je za reprizo spomladanskega dogajanja, ko smo se prvič preizkusili v tem, dokaj neobičajnem, segmentu fotografiranja.
Osnova za uspešno fotografiranje zvezd je jasno nebo in odsotnost drugih virov svetlobe. Luna in umetno osvetljevanje je zelo moteče, zato smo izbrali dan (no, v bistvu noč) brez sijoče lune (prazna luna ali mlaj) in Javorniško planino na Pokljuki, ki je kar nekaj km oddaljena od vseh luči. Zaradi krajšega dneva je tudi zimski čas bolj primeren, saj se zmrači že v popoldanskih urah in tako na zvezde ni treba čakati pozno v noč.
Obeti v dolini so bili sila slabi, saj je deževalo celo dopoldne, a sreča je menda na strani pogumnih :)) Bližje, ko smo bili Pokljuki, bolj jasno nebo je bilo in še novozapadli sneg po hribih je ustvaril prav prijetno ozadje.
Priprave na fotkanje.Z lučkami svetita Jure Frelih in Mirko Slak (foto: Marko Petrič)
Zadnji trenutki dneva (foto: Marko Petrič)
...in čez nekaj časa je bilo nebo že polno zvezd (foto: Mirko Slak)
Prav zares je bilo težko s fotoaparatom ujeti vso čarobnost tistih trenutkov. Poskus z ISO 3200 (foto: Marko Petrič)
Še en poskus zajetja čarobnosti - tokrat z dosvetljevanjem s čelno svetilko (foto: Jure Frelih)
Ko fotoaparat pol ure zajema sliko, se na nebu zarišejo sledovi zvezd, hkrati pa postane očitno, da je Slovenija res svetlobno močno onesnažena - rumenkasto oranžna svetloba iz več km oddaljene doline (foto: Marko Petrič)
Ni komentarjev:
Objavite komentar