Dokler je še kaj snega, smo si rekli in jo mahnili na zahod svoje dežele in še malce čez nedavno padlo mejo. Na čudovito sončno jutro se nas je tja do gorenjske prestolnice nabralo za tri avtomobile!
Vsi zbrani - vsi začudeni (avtor: Miha Črnigoj)
Prva postaja – cappuccino v barčku na parkirišču ob Zelencih. Veste, da tam prodajajo Svizščevo mast? Ja, res je, za stare kosti in sklepe. Sledili smo zaledeneli stezici skozi gozd do podkorenskega močvirja in prišli ravno pravi trenutek: prvi sončni žarki, ki so pokukali izza Vitranca, so že izdatno pili iz zelenega jezerca, da se je dvigala jutranja meglica. Naglo smo zavzeli zasneženo brežino in lovili v objektiv račke, ki so hitele zajtrkovat alge z močvirskega dna. Taša se je spomnila: »Zelenci nikoli ne zamrznejo, saj temperatura vode ne pade pod 5 stopinj, greje jo podzemno jezero, iz katerega izvira Sava Dolinka.«
Okupacija Zelencev (avtor: Marko Petrič)
Zelenci v jutranji meglici (avtor: Gregor Krašnja)
Teloh (avtor: Anže Malovrh)
Nato naprej, na italijansko stran do Belopeških jezer. Presenečeni smo bili, koliko več snega je na tej strani, jezera so bila skoraj v celoti zamrznjena, kjer pa ne, so tudi tu plavale račke. Našo pozornost pa je pritegnilo ivje na vejah grmičevja ob jezeru, snežni kristali, ki so odsevali v soncu, sicer pa je večina imela težave z močnim odsevom sonca s snežne odeje, z nastavitvijo beline.
Zarek v ivju (avtor: Helena Lovinčič)
Mangart (avtor: Mirko Slak)
Večina se je postavanja po snegu hitro naveličala in pot smo nadaljevali čez prelaz Predel in se spustili proti Logu pod Mangartom, kjer je še vedno žalostno stanje po neurju. Cesta nas je vodila proti Bovcu, prej pa smo še poslikati trdnjavo Kluže. Potem se Miha spomni: »Gremo še poslikat Korita Soče!« Vsi smo bili zato, ker jih še nihče od nas ni videl. Sledili smo cesto proti Trenti, oziroma Vršiču in poiskali najprej Veliko Korito; že z lesenega mosta smo občudovali intenzivno zeleno reko, velike kose skalovja, ki so jo ožili v značilno koritasto sotesko in plavajoče postrvi! Poslastica za fotografe in trd oreh za amaterje! Stojala smo postavljali v nemogoče položaje, preskakovali skale kot divji gamsi, se plazili po robu skalne police, da bi zajeli čim bolj zanimiv prizor: zraven pa se jezili nad težavnimi svtlobnimi razmerami, mrazom in drugimi kolegi, ki so se postavljali pred naše objektive v najbolj neprimernem trenutku. Nenadoma Mirko razočarano ugotovi, da si je čas na aparatu nevede nastavil predolg in je verjetno preveč stresal posnetke, pa nič hudega, gremo še naprej. Ledeni mraz nas je pognal v gibanje in najbolj vztrajni smo se premaknili še do Malega Korita, saj se je bilo treba spustiti v globel po stopničkah, preveč za nekatere kolege. Na dnu korita smo pokukali v skalno votlino, ki se je na drugi strani odprla v sinje nebo in smaragdno vodo, po kateri so plavale posrtrvi. Nekaj hitrih posnetkov in naprej skozi Bovec, kratek postanek pri slapu Boka in po serpentinasti cesti v Kobarid.
Korita Soče (avtor: Davor Lovinčič)
Soča v gibanju (avtor: Maja Polenšek)
Slap na koritih Soče (avtor: Dušan Borštnar)
Helena nad Koriti (avtor: Nataša Malovrh)
Ravno prav je bilo še svetlo, da smo se povzpeli do Kostnice, kjer leži 7014 padlih italijanskih vojakov. Bil je čaroben trenutek, ko se je sonce počasi poslavljalo in so še zadnji žarki obarvali zasnežene vršace.
Kostnica (avtor: Marko Petrič)
Pot v Kostnico (avtor: Miha Črnigoj)
Že v trdi temi smo poiskali kakšno odprto Picerijo, saj so bili naši želodčki že več kot prazni! Pot domov je bila hudo dolga; kakšna cesta nas čaka, nas je spomnila v Železnikih, kjer je je več v gradnji kot popravljene od lanske ujme! Ubogi ljudje! Vijugaste, ozke ceste, povečini vrezane v skalo, kar ni hotelo biti konec. Vendar, bili z dnevom smo bili zelo zadovoljni – hvala Marku P. za domiseln izlet!
(Avtor teksta: Helena Lovinčič)
Ni komentarjev:
Objavite komentar