četrtek, 8. maj 2008

Klubsko foto potovanje po Romuniji, Moldavi in Ukrajini

Že sredi zime se je začela porajati ideja, da bi naše foto izlete raztegnili čez par dni in šli na pravo foto potovanje. Ko sem zavrnil idejo o avtobusnem potovanju v sosednjo deželo je bilo sprva kar nekaj razočaranja, a kaj hitro smo vsi skupaj ugotovili, da množica ljudi in foto želje posameznikov niso najboljša kombinacija. Več navdušenja je požela zamisel o potovanju v rodno deželo grofa Drakule in kar hitro se nas je zbralo dovolj potnikov za napolnitev kombija in v slabem mesecu smo si začrtali pot po Romuniji, Moldovi in koščku Ukrajine.

Ker nismo želeli izgubljati časa z bližnjo okolico smo že prvi dan (pravzaprav noč) prevozili dobršen del Hrvaške, Srbije in Romunije in se zjutraj ustavili v lepem srednjeveškem mestecu Sighisoari, ki je bolj, kot po svoji odlično ohranjeni arhitekturi, znan predvsem kot rojstni kraj Vlada Tepeša - Drakule. Dopoldan smo prebili v citadeli in pridno pofotkali vse glavne znamenitosti, a ker je bil opoldanski čas z močnim soncem povsem neprimeren za fotografiranje smo hitro spremenili prvotni plan in se odpravili naprej, v najbolj turistično romunsko mesto, v Brasov.

Zaradi bližajočega se praznika, pravoslavne Velike noči, je bilo v mestu in vseh bližnjih vaseh ogromno domačih turistov. Navkljub vsej tej množici obiskovalcev pa je bila glavna atrakcija, ne samo okolice, temveč kar celotne Romunije čez vse praznike zaprta. Grad Bran sicer nima nikakršne povezave s krvoločnim grofom, a so ga zaradi njegove dobre ohranjenosti, lege in atraktivnega izgleda večkrat uporabili za snemanje filmov o Drakuli. Razočarani nad turistično politiko smo si grad ogledali zgolj od zunaj in preostanek časa namenili mestnemu jedru Brasova.




avtor: Marko Petrič


avtor: Luka Podgoršek

Zgodaj zjutraj smo pot nadaljevali proti vzhodu in vse bolj ugotavljali, da smo prišli v povsem drugačno okolje, kot smo ga vajeni v Sloveniji. Ravninski svet so le poredko rezali manjši griči in praznino pokrajine je le še poudarjal sila redek promet na luknjičavih cestah. S prihodom v Moldovo se pokrajina ni nič spremenila, so pa zato bile opazne razlike v cestah in arhitekturi. Ozek asfaltni pas so zamenjale široke, valovite betonske ceste, ki že desetletja niso bile vzdrževane, namesto starih Dacij pa smo srečevali prav tako stare Lade. Beton je kraljeval tudi v visoki gradnji. Vsepovsod so bili "biseri" komunistične ljudske arhitekture - slabo zgrajeni in nikoli vzdrževani visoki in na najrazličnejše načine pokrpani betonski bloki.

Kišinjev se ni pokazal le kot brezosebno, temveč tudi kot mesto nasprotij. Med starimi, razmajanimi trolejbusi so po praznih avenijah drveli najnovejši, gladko zloščeni Mercedesi, BMWji, Audiji in Porscheji, v parku pa so posedali tako mladci, oblečeni po zadnji hiphoparski modi, kot tudi ženičke s strganimi čevlji in močno ponošenimi jaknami.
Moldovsko podeželje nam je razkrilo zakaj je to najrevnejša država v Evropi (po BDPju se lahko primerja le z afriškimi državami) in kako je tamkajšnje življenje popolnoma drugačno od našega. Skromne lesene hišice med seboj povezane z blatnimi potmi tvorijo vas, številni vodnjaki nam dajo vedeti, da ni sledu o vodovodu, živahno dogajanje ob cerkvi in zapuščeni ostanki ponesrečene blokovske gradnje socialistične zadruge pa nas zmedejo ob dejstvu, da je Moldova že skoraj dve desetletji zadnji branik pozabljenega sovjetskega načina življenja.



avtor: Marko Petrič


avtor: Luka Podgoršek

Dež in zelo slabe, a povsem prazne ceste so nas pripeljale na sever, do meje z Ukrajino, kjer smo se srečali z okostenelostjo policijske, carinske, veterinarske in druge birokracije. Dobri dve uri (in nekaj evrov podkupnine) smo potrebovali za prečkanje praznega mejnega prehoda in tako smo bili prikrajšani za dobršen del svetlih uric poti po Ukrajini, ki se je izkazala, vsaj na prvi pogled, za bolj razvito od svoje južne sosede. Naslednje dolgotrajno prečkanje meje (med Ukrajino in Romunijo), spet polno birokratskih zaprek, smo si krajšali s pogledi na brhke ukrajinske mejne uradnice :)

Praznični čas pa nam je prinesel tudi prijetna presenečenja. Na severu Romunije, v Bukovini smo poleg občudovanja poslikanih samostanov lahko prisostvovali tudi pravoslavnim mašam in z nenehnim pritiskanjem na sprožilce fotoaparatov nemalokrat spravili v zadrego in jezo stalne stanovalke teh samostanov, nune. Pokrajina se je bistveno spremenila in ravnice s polji so zamenjali gozdnati hribi in visoki prelazi prekriti s snegom.



avtor: Marko Petrič


avtor: Mirko Slak


avtor: Davor Lovinčič


avtor: Mirko Slak


avtor: Davor Lovinčič


avtor: Mirko Slak


avtor: Davor Lovinčič


avtor: Luka Podgoršek

Avtor : Marko Petrič

Ni komentarjev: