sobota, 17. oktober 2009

Poletje klubovcev

Sumatera
Vsako deželo poleg ljudi in narave oblikuje tudi tipična hrana. Marsikdo prav zaradi hrane najtežje zapusti domače ognjišče. Zadnje čase, ko z možem malo več potujeva, okušava vedno več novih, eksotičnih jedi in zdi se, da z vsakim potovanjem preseževa dotedanji prag znosnosti in samopremagovanja. Na Sumatri je bilo tega v izobilju!
Najprej smo se srečali z njihovo najbolj tipično hrano »padang« . Na mizo, okoli katere smo čepeli, so nam znosili kakih 20 različnih jedi na majhnih krožnikih – perutnina, ribe, zelenjava – sveža in kuhana in veliko riža. Vse, razen ribe (rečne) in blitve, je bilo strašansko pekoče. Bolj zeleno je bilo bolj je peklo.


Padang hrana

Kasneje na poti hrana ni bila več tako raznovrstna; največkrat postrežejo z »nasi goreng« , to je pečen riž z zelenjavo in »gado gado«, čili z zelenjavo in carry z rižem. Ognjeno pekoče! Sicer so pa čudovite »spring rolls«, zelenjavni ali piščančji zvitki v listnatem testu ter pečene banane. Zares slastno!


Zvitki

Prvič sem okusila kruhovec, povsod je rasel tudi mango – od majhnih plodov do zares velikih, bolj trdnih ali že povsem medenih. In kraljevi sadež, durian. Njegova sezona še ni bila na višku, bilo jih je ravno za okusit in za poduhat. Večino ta kremasti sadež odžene ravno zaradi izrazitega vonja, bolje rečeno smradu.


Hruhovec, mango, durian

Zame je sicer najbolj nebeška pijača kokosovo mleko iz sveže ubranega sadeža in na Sumatri je bilo za to dovolj priložnosti.


Kokos

V majhnih gostilnicah ob morju pa na jedilniku prevladujejo različne vrste rib. Tole je na primer barakuda, pogosta je tudi mahi-mahi (zlata riba). V Bukitt Lawangu pa smo uživali v barvitih sadnih krožnikih


Riba in sadni krožnik

Pridelajo tudi ogromno paradižnika in ravno tako kot pri nas, ga oberejo še ne povsem zrelega. Prijazno so ga ponujali, vendar sem jedla že boljšega na domači tržnici. Kjer pa vseh teh dobrot ni, je treba pojesti tisto, kar ti pač dajo. Če je to majhen rečni rakec, skuhan


Rakec v roki ali pa tamara, ličinka palminega hrošča, živa in zelo živahna


Ličinke in jaz, ko jih surove jem

Po mesecu dni poti pa sem si doma najbolj zaželela navadne, bele, krhke, hrustljave, še malo tople žemljice z maslom in medom!


Maja in Blaž Polenšek:

Med poležavanjem na obali se prileže tudi kakšen sprehod. Kot nalašč za to, se je izkazal nacionalni park Paklenica, ki je naravna znamenitost južnega Velebita. V jutranjih urah sva se tako podala po slikoviti soteski Veliki Paklenici.





Mogočne skale zastirajo pogled.



Ob trdoživem rastlinju se v mogočnih stenah skrivajo tudi plezalci. Soteska namreč ponuja mnogo priljubljenih plezalskih smeri.



Nekega deževnega dopoldneva pa naju je pot zanesla v Ninske soline, kjer še vedno ohranjajo tradicionalno pridelavo soli z naravnim izhlapevanjem vode v bazenih.


Naporno delo v solinah opravljajo sezonski delavci.





Mehanizacija je vsaj nekoliko olajšala težko delo.



V bazenih sol počasi kristalizira in nastajajo zanimivi vzorci narave.



Soline predstavljajo dom mnogim vrstam ptic in rib ter mnogim slanoljubnim rastlinam.





Mirko Slak:


Vozi vlak v daljave... tja do morja, tja v širni svet... in ko pot obstane, vlak v muzeju pristane...Ker je moj nečak navdušen nad lokomotivčkom Tomažem in njegovimi prijatelji se mi je z veseljem pridružil pri ogledu odsluženih lokomotiv in jih z zanimanjem ogledoval....


Začela sva pri stari lokomotivi, ki sameva na tirih pod dežjem, snegom, soncem ..


Med eksponati v muzeju pa sva se povsem zatopila v preteklost


Tudi streho je že dodobra načel čas


le kdaj je ta poslednjič vozil po tirih?


Mogoče je to bodoči strojevodja?



Davor Radić:



Svoj dopust sem preživljal na hrvaški obali, razcepljen med družinskimi obveznostmi in fotoaparatom.


Prevzela ga je romantično razpoloženje - mesečina, morje, šumeči borovci.


Tudi luka, ko se ponoči umiri, lahko nudi fotografu zajetje tihih trenutkov.


Mogočna Puljska arena, tudi brez stojala, (kdo bi vso to težo še na dopustu nosil s seboj) lahko nastane zanimiv posnetek iz žabje perspektive.


Jutro, pred sončnim vzhodom, ima za fotografa posebno moč.


Ah, kako so brzeli z napetimi jadri in preskakovali valove!


Pa saj bo kmalu spet poletje.



Blaž Goričan:



Spodnje dopustniške fotografije so nastale na potepanju po Krimu, kamor je z družino pobegnil pred poletno pripeko, nato pa jo je z družino mahnil pod žgoče italijansko sonce v okolico Ravene.


Podali so se po starih kamnitih stopnicah in občudovali mogočne umetnine, ki jih je ustvarila narava.


Ko prideš na vrh Kanina, si poplačan s čudovitim razgledom


Otroci pa zahtevajo zabavo in zanje je Mirabilandija tisto ta pravo.


Tam se ves čas dogaja. Se je tale izgubil?


Najde se kratkočasje tudi za odrasle ...


... in za očke in fantke.


Avtor : Klub e-Fotografija

1 komentar:

Anonimni pravi ...

TAM NI VRH KANINA AMPAK KRIMA...
SIMPATIČNE FOTKE!
LP JURE