torek, 08. april 2008

Osamljena v solinah

Ne, deževalo pa ni, v solinah, kljub vremenarjem, ki so vztrajali ves teden pri svojem, da bo. Midva z Davorjem sva verjela vase in šla, najprej v Fontanigge, stare Piranske soline. Nisva bila razočarana, saj sva imela ves Krajinski park samo zase. Sama sva plašila ptice, občudovala spokojnost še speče narave. Ni se še izkopala iz sivih in rjavih odtenkov. Z raziskovanjem sva začela v soboto popoldne; Davor jo je ubral ob reki Dragonji vzdolž solin proti morju in v objektiv lovil ostanke solinarskih hiš, sledi solnih polj in brežin vse tja do Solinarskega muzeja. Le slutil je lahko, kako bodo čez kakšen teden ali dva zacvetele slanuše in drugo rastje.


avtor: Davor Lovinčič


avtor: Davor Lovinčič


avtor: Davor Lovinčič


avtor: Davor Lovinčič

Sama sem se podala v neznano ob malce širšem kanalu, dovolj širokem za plovbo čolniča. Hodila sem mimo številnih ruševin, iz katerih so prhutali galebi, napol suhih in z algami zgoščenih nekdanjih bazenov ter ptic, povečini čapelj, ki so bile dovolj oddaljene, da se niso splašile. Hodila sem mimo blatnih solnih polj, po ozki uhojeni stezici po brežinah, sledila številnim kanalom, nekateri so bili pred kratkim obnovljeni, drugi pa še obzidani z lesenimi ograjami, da bi se nasip bolj utrdil in lažje kljuboval burji in viharjem. Kaj zlahka bi se človek izgubil v tej mreži kanalov in nasipov, za katere ne veš, kam vodijo. Ure so bliskovito minevale in nenadoma se je začelo večeriti. Treba se je bilo obrniti nazaj, za slovo pa se nama je z zadnjimi žarki nasmehnilo večerno sonce. Po telefonu sva si popisovala – vsak svoj prizor – kako čarobno da je.


avtor: Helena Lovinčič


avtor: Helena Lovinčič


avtor: Helena Lovinčič

V soline, Lera, sva jo mahnila tudi v nedeljo navsezgodaj. Bilo je oblačno in vetrovno, obeti, da bo suho vreme držalo, so bili dobri. Ptice so bile živahne, težko jih je bilo ujeti. Solna polja večinoma polna slanice, petola lepo vzdrževana in zdelo se je, da vagončki samo čakajo na poletje, ko se tja zgrinjajo solinarji k žetvi.


avtor: Helena Lovinčič


avtor: Helena Lovinčič

Bližala se je enajsta ura in že se je bilo treba pripraviti na tek. Precej se je že zjasnilo, skozi oblake je sililo sonce, obetala se je vročina. Pok pištole in pognali smo se v dir. Postalo je tako vroče, da sem si želela vetra! Kar dobro mi je šlo, jutranje ogrevanje v solinah mi je očitno koristilo. Na štartu so nas pričakali tradicionalni bobiči, mljask, kako so bili okusni!


avtor: Davor Lovinčič


avtor: Davor Lovinčič

Popoldne, ko še kar ni hotelo biti dežja, pa še enkrat v Fontanigge. Za nekaj trenutkov se nama je znova nasmehnilo sonce, dovolj za še zadnje pejsaže! Zadovoljna in polnih pluč svežega, morskega zraka in z obljubo, da se prav kmalu vrneva, sva se obrnila proti domu, kjer naju je pričakala nevihta, grmenje in pač vse tisto, kar so napovedovali vremenarji.

avtor: Helena Lovinčič

2 komentarja:

Roman Štupar pravi ...

zelo lepe fotke solin :)

lp!

j3rn3j pravi ...

tudi jaz bom pohvalil fotke...so mi všeč, čeprav sem že videl tudi lepše iz solin..res pa da so bile poletne....no bi pa zelo pohvalil besedilo...res znaš odlično opisat dogodke..med branjem sem si prav predstavljal da sem ta..seveda so mi pomagale fotke
lp