Peru

Peru, junij dvatisočosem. Utrip vsake dežele, njenih ljudi človek prepozna po dobrodošlici. Pri nas je to kruh in sol, precej pusto vse skupaj, v deželi ob Andih pa je to pisco. Žganje iz trte, ki se stara v lončenih amforah in ga pijejo ob vsaki priložnosti. Posebej dober okus ima, če priteče skozi bambusovo palico.


Avtor: Helena Lovinčič


Čeprav je okus dokaj mil, se v njem skriva huda moč. Če ga popiješ preveč, se kaj lahko čisto posušiš. Čudno, vendar res. Morda se je tej ženski zgodilo ravno to ali pa je omagala kje sredi puščave, po kateri je pobirala suhe veje, da bi zakurila za večerjo.


Avtor: Helena Lovinčič


Navajeni slovenskih gora in lezenja navkreber smo tudi tam izkoristili vsako priložnost za vzpon, ne meneč se za svarila mumije.


Avtor: Helena Lovinčič


Je pa kruh v Peruju prava redkost, takšnele žemljice videne le enkrat na trgu, za zajtrk smo žulili votle ploščate nadomestke in sanjali o topli, sveži žemljici.


Avtor: Helena Lovinčič


Ljudje so nasploh kar prijazni, se pa zelo neradi fotografirajo; otroci so izjema.


Avtor: Helena Lovinčič


Če nimajo kruha pa imajo zato krompir; menda kar 400 različnih vrst! Že na začetku smo bili deležni posebne pojedine – pachamanca - podpeka. Seveda ni bil samo krompir, bilo je veliko mesovja, zelenjave, sira ...


Avtor: Helena Lovinčič


Siti do grla smo bili vse prej kot podobni kondorjem, ki razpno zjutraj svoja krila in na zraku, ki ga sregrevajo sončni žarki, leno odplavajo v višave.


Avtor: Helena Lovinčič


Mi pa pot pod noge, kolena pod brado in nahrbtnike na pleča in znova navzgor.


Avtor: Helena Lovinčič


Na hitro ukradeni posnetek.


Avtor: Helena Lovinčič


Tule ni bilo treba hiteti, ženska se je močno zabavala, saj je z nami dobro zaslužila.


Avtor: Helena Lovinčič


Vendar niso vsi tako veseli, glasbeniki so večinoma kar mrki, bogvedi kaj pripovedujejo njihove pesmi.


Avtor: Helena Lovinčič


Po treku se je prileglo tudi kolo. Narava in ljudje so počasi polzeli mimo, slikoviti prizori so se kar lepili na objektiv.


Avtor: Helena Lovinčič


Hm, kaj pa je to? Od daleč kar slepi naše oči. To so soline, ki še danes dajejo sol za živino.


Avtor: Helena Lovinčič


Potem pa spet na trek; seveda navzgor proti znamenitemu inkovskemu mestu, Machu Picchu. Na poti je bila dobrodošla vsaka osvežitev.



Avtor: Helena Lovinčič


Hodili smo po klasični poti Inkov, tri dni in noči (ponoči smo sicer spali, vendar v sanjah še kar hodili). Morda tudi zato, ker nam je krila dala koka.


Avtor: Helena Lovinčič


Ko so se utrudila krila, so prišle prav tudi palice.


Avtor: Helena Lovinčič


In nato nagrada; še pred jutranjem svitom smo zasedli najboljše lože.


Avtor: Helena Lovinčič

Ne, nismo ga srečali v Inkovskih ruševinah. Postregel nas je v svojem lokalu v toplicah, ki so se strahotno prilegle našim uničenim telesom.

Pravi, da je Karlo.


Avtor: Helena Lovinčič


Ta možak ni imel časa povedati, kako mu je ime, ker je hitel plesti šal, preden se vrne stroga žena. Ja, kar učte se!


Avtor: Helena Lovinčič


Izvidnica: »slovenci gredo, le kaj nam bodo tokrat prinesli« , je bilo že od daleč slišati tega dečka. In smo res, komplet gasilskih avtomobilov za petletnega dečka, ki mu je bil naš Kofo boter.


Avtor: Helena Lovinčič


O, kako so bili veseli!


Avtor: Helena Lovinčič


Zvečer je bil žur! Noč kratka, jutro ledeno, dobesedno. Po otoku iz trsja je ležala slana, jutranja zarja je ni stopila.


Avtor: Helena Lovinčič

Avtor : Helena Lovinčič