Tokratna bera dogajanja v Klubu e-Fotografija, je bila času primerna; dopustniška. To za klubovce seveda ne pomeni čas lenarjenja pač pa iskanja dogodivščin, sproščenih prizorov, prireditev na prostem, ki jih je poleti moč najti v izobilju. Tako je počitniški čas za e-Fotografe v resnici še bolj dejaven kot sicer, saj nam je škoda zamuditi predstavo, dirko ali kateri drugi utrinek iz vsakdana, ki zasluži fotografovo pozornost. In seveda, tako kot vsakemu drugemu ljubiteljskemu fotografu, tudi nam aparat predstavlja osnovno prtljago v potovalnem kovčku ali nahrbtniku, ki jo vzamemo na dopust, le da je pri nas ta veliko obsežnejša in na žalost veliko težja, kot pri »nedeljskih« fotografih.
Poletje se je začelo nadvse mirno; peščica klubovcev, ki so bili v začetku julija še »prikovani« v mestu, velik del članstva pa se je že raztepel po širnem svetu, se je najprej predala kulturnemu utripu prestolnice. Ljubljana je slikovita in pestra ob vsakem letnem času in delu dneva, tako so se odpravili na večerni fotopotep. Ubrali so jo po shojenih turističnih poteh – tržnica, Tromostovje, nabrežji in še pri belem dnevu, lovili utrinke radovednih pohajalcec in komaj čakali, da je nastopil za vsakega fotografa najbolj čarobni del dneva, ko se sonce poslovi in nebo zagrne magična modrina – blulight. Tako so popisali svoje opažanje: David O. »Skupaj smo ugotovili, da je pri nas sila nenavadno, če želiš v objektiv ujeti naključne mimoidoče. Ko smo kamere prislonili k očesu, so se vsi zaustavljali, umikali iz kadra, mi pa ravno tega nismo želeli. Marsikdo pa nas je gledal kot deveto čudo s stativi in bliskavicami.«
V podobni sestavi so se nekaj dni zatem s fotografskimi prijemi lotili pri nas zdaj že dobro uveljavljenega pouličnega tetra, Ane Desetnice. Letali so od enega prizorišča do drugega, se zabavali ob duhovitih prizorih in zraven veselo fotkali. V objektiv kamere so ujeli prav vse; lesene podmornice, ki so plule po suhih ulicah, baletke, ki so kazale svoje graciozne plesne slike, smele akrobate in druge umetnike, ki so zabavali gledalce. Privlačni so bili tudi metalci ognja in igralci duhovitih skečev. Podobne burke so neko nedeljo ujeli tudi v mestnem parku, ki so ga tisti dan zasedli klovni in klovnese. Droben vtis: Drago V. »En je bil sploh hecen. Pol ure je porabil, da se je skidal s kolesa, ga parkiral, zaklenil in se preobul. Še zvonc je dol vzel. Faca! Bilo je fino. Stokrat bolj fino kot na televiziji.« In nastale so fotografije, ki bi zlahka dobile svoje mesto na kakšni razstavi.
Utrinki klubovcev, ki so se že v začetku julija raztepli po svetu, pa so seveda precej drugačni. Del jo je mahnil proti severu črne celine, Maroku. O njihovih fotodogodivščinah si lahko na strani 23. preberete posebno reportažo, na tem mestu le utrinek: Marko P. »Vedno imam probleme s prepričevanjem ljudi, da sta si Maroko in Slovenija zelo podobna. Pa je vendar res in največja podobnost je v različnosti. Tako, kot se pri nas pokrajina spreminja iz kilometra v kilometer, prav tako je v Maroku, le da pri tem upoštevamo drugačno mersko enoto - vsako uro potovanja se pokaže nov pokrajinski obraz.« Klubovci so jo ubrali tudi po sledeh starih civilizacij v Latinski Ameriki; v Peruju okušali pisco, žganje iz trte, ki se stara v lončenih amforah in ga pijejo ob vsaki priložnosti, se vzpenjali po sipinah Andske puščave, okušali podpeko – pachamanco, zajemali zgubane in od sonca počrnele obraze potomcev Inkov in drugih, zdaj že izginulih ljudstev.
Za piko na i pa, kot se slovencem spodobi, še štiridnevni trek na skrivnostno starodavno svetišče, Matchu Piccu. Za nas nenavadne višine so zlahka premagovali s kokino pomočjo. Odkrivali smo tudi Bolivijo; Jezero Titicaca, plažo Copacabana, La Paz, srebrni rudnik Potosi, slano jezero Uyuni. Svojevrstni podvig je bil gotovo spust po najnevarnejši cesti na svetu, cesti smrti. Kljub drvenju s kolesom po strmini, se je našel čas za fotografiranje dih jemajočih prizorov. Mimo slapov, ki so še naprej odnašali cestišče, mimo križev ponesrečenih potnikov in kolesarjev in mimo sledov, ki so jih za seboj pustili avtobusi, ki so zdrveli v globino. Očaralo in skoraj zaslepilo nas je s svojo neznansko belino slano jezero Uyuni, ki je bil skupaj z modrino neba pravi oder za domiselne foto umetnine. Z neverjetnimi okamenelimi liki iz davnine nas je osupnila vulkanska pokrajina, ki se je razprostrirala po bolivijskem Antiplanu, kjer nas je bičal strupeno mrzel peščeni vihar, ki pa ni mogel doživega plamencem, ko so brskali za hrano po skoraj zamrznjenih jezerih.
V klubu e-Fotografija smo, kot obiskovalci naše inernetne strani (www.e-fotografija/fotoklub.htm) lahko sami opazijo, tudi veliki navdušenci fotografiranja vseh vrst dirk, začeli smo s bikerji pod Pohorjem, kmalu prešli na motoriste in vedno bolj navdušeni nad hitrostjo, začeli uživati pri cviljenju gum in prevračanju dirkalnikov na različnih rejlijih. Sredi julija so našo fotografsko pozornost pritegnili oldtajmerji, mala vozila Liege-Brescia.Liege, ki so jo po 50-letih znova ubrali po desetdnevni poti, na kateri so morali premagati strmine alpskih prelazov, tudi Vršiča. Brnjenje motorjev, cviljenje gum, vonj po bencinskih hlapih so spremljali prireditev dirke avtomobilov v Blagomix dirkalnem parku pri Logatcu-raralelni Rally. Tu ni bilo šale, ob lovljenju sekund so varovalne gume letele po zraku, atrakcija pa je bila vožnja po stranskih dveh kolesih, na robu fizikalnih zakonitosti. Hitro premikajoča se vozila so nam omogočala vajo »sledenja«, ki nam gre vedno bolje od rok. Marsikateremu klubovcu se posreči že prava umetnina.
Zadnji vikend julija pa je pozornost »bencinske sekcije« kluba osvojila gorsko hitrostna dirka Petrol Ferrari 2008. Nekaj spoznanj z nami deli Drago V.: »Čas lova na posnetke smo omejili na prvo vožnjo treninga in sprehod po boksih. Prvi in za nekatere edini »štant« je bil na 14. ovinku. Klečanje, čepenje, obračanje v notranjem delu 180 stopinjskega ovinka je bilo primerno za fotkanje s sledenjem. Izziv za nastavitve pa so predstavljali prehodi med senco dreves in opoldanskim soncem (dokler ga niso skrili oblaki). Izkušnje s fotkanjem kolesarjev, starodobnikov v mestnem jedru in omejitvijo na ISO 100 *, so pri sledenju tudi več kot 300 konj zanemarljive. Teleobjektivi so ostali v nahrbtnikih (neuporabni za neuke), ostril sem z neprekinjeno in tudi z ročno nastavitvijo, ročna nastavitev pa je bila pri zaslonki in času. In še eno spoznanje. Nasvet pri fotkanju divjih živali (tudi v živalskem vrtu);« eno oko je za pogled skozi iskalo, drugo pa za opazovanje resničnosti okoli sebe«, velja tudi pri tem hitrem športu«.
Brez razstave pa tudi tokrat ni šlo. Sedem članov kluba se je odzvalo na fotografski natečaj “Ljubljana nekoč in danes” v organizaciji Spletne Galerija e-Fotografija, Mercatorjevega centra v Šiška in Canona. Za zelo lepo obdelano fotografijo Prešernovega trga, ki daje videz starega mesta, je član kluba, Mirko Slak, prejel drugo nagrado. Zelo smo bili ponosni nanj! Nagrajena pa sta bila še dva člana kluba, Alan in Davor. Vseh 200 fotografij je v Merkatorjevem centru v Šiški na ogled do konca avgusta.
Vroči poletni dnevi, izvrstna kulinarika in Foto-Mitru pa so klubovce zvabili na slovensko obalo – na tretje tradicionalno družabno srečanje uporabnikov spletnega foruma e-fotografija. Najprej so uživale brbončice ob slastnih morskih dobrotah, kot je denimo hobotnica pod peko, nato so sledile fotografske dogodivščine, izmenjava foto mnenj in iskanje izvirnih foto motivov, kot je denimo – žetev soli na solnih poljih in slovo zahajajočega sonca, ko vtisne zadnji poljub v širno jadransko morje.
Več na: www.e-fotografija.si/fotoklub.htm
Avtor : Helena Lovinčič
Ni komentarjev:
Objavite komentar